O avtorju
Gregor Komac
V kovidnem septembru 2021, ko so nas zapirali v mesta in domove, prepovedali prijateljska in športna druženja, sem kupil robota za namizni tenis. Če morda kdo ne ve, gre za napravo, ki jo pritrdimo na eno stran mize in nam pošilja žogice različne hitrosti v različne smeri in z različno rotacijo. Ko sem se nekoliko naveličal robotskega ping ponga in si zaželel živega soigralca, sem naletel na težavo: nisem poznal nikogar, ki bi igral bolje od mene, da bi me kaj naučil. Povprašal sem Uroša Slatinška, vrhunskega tekmovalca in dobavitelja robota, ki je tudi veliko prispeval k mojemu navdušenju nad to prekrasno igro, ali pozna koga v Mariboru. Odgovoril je: “Seveda. Gregor Komac – moj dober prijatelj. Reprezentančni kolega 15 let. Super športnik in še boljši človek. Po moje je daleč najboljša izbira v Mariboru, če ne kar v Sloveniji.”
Priznam, nisem športni tip, ne spremljam športa in za Gregorja Komca dotlej še nisem slišal. Malo poguglam. Berem, da gre za legendarnega namiznoteniškega igralca, ki je igral za mladinsko reprezentanco Jugoslavije in kasneje za reprezentanco Slovenije. Naletim na članka, ki ju povzemam, ker kažeta njegovo veličino v državnem namiznem tenisu.
V prvem članku, z naslovom Komac kakor feniks iz pepela, piše: “Tako iznenada, kot je Gregor Komac pred petimi leti izginil iz mariborskega namiznega tenisa, se je nepričakovano vrnil v dvorano Tabor. Nekaterim tekmecem bi lahko bil oče, a še vedno jih premaguje.
Zadnjo tekmo v majici Železničarskega namiznoteniškega kluba je Gregor Komac odigral 6. aprila 2013, nato pa ga v dvorani Tabor nismo več videli. Kot bi se vdrl v zemljo. Zato je toliko bolj presenetil, da se je nedavno kot feniks pojavil v majici ŽNTK Maribor in za devetkratne prvake odigral tekmi državnega prvenstva proti Soboti in Ptuju. In za nameček v štirih dvobojih štirikrat zmagal! (…)
Ekipa Maribora je s Komcem dobila igralca, ki bi štajerski prestolnici po letu 2012 spet lahko vrnil naslov državnega prvaka.”
(https://vecer.com/prosti-cas/komac-kakor-feniks-iz-pepela-6406056)
Še članek iz leta 2008 je pritegnil mojo pozornost. Naslov Komac še ni za odpis je bil zgovoren. V članku piše: “V Ljubljani je potekal prvi odprti turnir RS v namiznem tenisu. V konkurenci igralcev je zmagal izkušeni Gregor Komac. Gregorju Komcu je očitno dobro del poziv v reprezentanco za mednarodno prvenstvo Slovenije v Velenju, saj je pokazal odlično igro, s katero je dokazal, da kljub temu, da ni več rosno mlad, še ni za “staro šaro”, ampak še vedno spada v slovenski vrh. Igralec, ki se je rodil v Kočevju, zdaj pa že nekaj časa živi v Mariboru, je najbolj odmevno zmago dosegel v četrtfinalu …”
https://siol.net/sportal/drugi-sporti/komac-se-ni-za-odpis-110082
Iz drugih virov izvem, da je namizni tenis začel igrati v kočevskem Melaminu, nastopal je za različne klube v Sloveniji in tudi za zadrski Bagat. Morda je bil največji dosežek deveto mesto v svetu v dvojicah. V Mariboru je začel igrati leta 1999, klub pa je postal serijski državni prvak.
“Mar je možno, da bi me treniral tako velik igralec?” sem si mislil. “Ali bo imel voljo in čas za rekreativca?” Ne verjamem, a vseeno ga pokličem in se čez nekaj dni sestaneva. Povedal mi je, da individualnih treningov nima, da je sicer zelo zaseden, a ko je v meni prepoznal gorečo željo, je popustil. Odločilno vlogo je imelo to, da sva se osebnostno ujela, kot mi je kasneje povedal. Še kako prav je imel: redko doživeto prijateljstvo na prvi pogled. Že po nekaj treningih sva postala iskrena prijatelja.
Sašo Bizjak
Novembra 2021 sem bil prvič v življenju sprejet v bolnišnično oskrbo zaradi kovidne pljučnice. Po nekaj tednih domačega okrevanja sem svoje stanje opisoval takole:
“Robotu na ping pong mizi na začetku lahko vrnem le 50 žogic. Za več nimam sape, a kmalu jih lahko vrnem 200, po kratkem predahu še 200. Po enem mesecu že zdržim cel trening z Gregorjem. Delam se, kot da sem popolnoma zdrav, a Gregor čuti pravo stanje. Podaja žogice, da jih čim lažje vrnem. Prav ganljivo je, kako skrbno ravna z menoj. Opazuje moje dihanje, predlaga odmor. Ko vztrajam, pove, da mora popiti malo vode, in izsili odmor. Vidim, da ustnice komaj navlaži, in spoznam, da je odmor namenjen meni.”
(Ivan Soče: Zlokovidni časi, založba SITIS, Maribor, 2021)
Takšen je ves čas. Pazljivo opazuje, zazna utrujenost, naveličanost ali preprosto “slab” dan in vaje hitro prilagodi. Veliko se tudi pogovarjava, smejeva. Vsak trening je eno samo veselje. Zares igra in ne tekma. In igranje samo po sebi izvabi iz vsakega pozabljenega otroka, veliko dobrega razpoloženja, sproži veliko dobrih hormonov. Počasi sem spoznaval vse dimenzije namiznega tenisa, zato sem vse bolje dojemal, kako lahko pomaga Parkinsonovim bolnikom.Po nekaj treningih so v dvorano začeli prihajati starejši ljudje. Opazil sem, da imajo nekateri težave s hojo, ravnotežjem, nekaterim so se roke vidno tresle. Vprašal sem Gregorja, kdo so ti ljudje, in mi je povedal, da že dve leti trenira Parkinsonove bolnike. V sodelovanju s Trepetliko, društvom Parkinsonovih bolnikov, so sledili ugotovitvam ameriških in japonskih znanstvenikov, da igranje namiznega tenisa upočasni napredovanje in pomaga pri blaženju te zelo neprijetne bolezni. Pozornost na položaj nasprotnika, položaj njegovega loparja, spremljanje poti hitre žogice, priprava svojega položaja, roke in loparja za kakovostno vračanje žogice zahtevajo angažiranje celotnih možganov, ki morajo hitro koordinirati izjemno veliko gibov.
Ne znam si predstavljati primernejšega trenerja za katere koli bolnike. Pravzaprav ne gre za trenerja, ampak za terapevta, ki ne le uči telovadbo ali namizni tenis, ampak tudi spodbuja optimizem, samoljubezen, dobro voljo. Samopodoba je pri vseh bolnikih zelo pomembna. Ključno je, da se posameznik ne vidi kot bolnik ali invalid, zato se Gregor do njih nikoli ne obnaša kot do bolnikov. Sprejema jih enako kot mene. Starejši imamo namreč vsak svoje omejitve, ki so bodisi posledica staranja, bolezni ali poškodbe.
Ko sem sprejel nalogo (pravzaprav sem se sam ponudil), da napišem nekaj o Gregorju, sem ga prosil, naj mi prinese nekaj spominskega gradiva. Prinesel mi je zajetno mapo izrezanih časopisnih člankov (najbolj vneto jih je zbiral ponosen oče), iz katerih sem lahko razbral, da gre za zares vrhunskega športnika, ki je pustil trajni pečat v zgodovini namiznega tenisa: od individualnih in klubskih uspehov do funkcije selektorja ženske državne reprezentance. Ne bom vas utrujal s kronologijo njegove igralske kariere, ki mu je veliko dala in tudi veliko vzela. To je njegova zgodovina, enako kot številni pokali in medalje. Tudi tisti, ki te zgodovine ne poznajo, bodo po nekaj treningih spoznali, da je Gregor strokovno in moralno kompetenten trener in tudi terapevt, ki pomaga, da bo naša zgodovina veliko bolj vesela, izpolnjena, zdrava. Da lahko živimo srečnejše življenje. K temu lahko veliko prispeva tudi ta knjiga.
Po skoraj treh letih druženja lahko pritrdim Urošu: “Super športnik in še boljši človek.” Hvala, Gregor.
Ivan Soče